Na vročo soboto 18. junija smo se člani in članice našega društva udeležili strokovne ekskurzije v deželo kozolcev v Šentrupertu. Program je pripravil naš član in nekdanji predsednik Marko Šavli, ki je doma iz bližnje vasi. 

Najprej smo obiskali sadjarsko kmetijo Uhan v Rodinah. Občudovali smo lahko vzorno urejene nasade različnih sort sadnih dreves. Postregli so nam z jutranjo kavo, žganjem in s češnjevim zavitkom ter svežimi češnjami. Gospodinja nam je povedala o začetkih družinskega sadjarstva. Opisala je še zgodovino bližnje graščine Lanšprež, ki je bil v 18. stoletju med drugim last grofov Auerspergov. Tam je tudi poslednje bivališče duhovnika Petra Pavla Glavarja, ki je bil poleg Antona Janše najbolj znan slovenski čebelar.

V Mirni Peči smo si ogledali muzej dveh vélikih Dolenjcev - Toneta Pavčka in Lojzeta Slaka. Trenutno je posvečen predvsem  svetovno znanemu harmonikarju, o pesniku, ki je poleg drugih Slaku pisal tudi besedila, bo dopolnitev pripravljena naslednje leto. Razstavljena je bogata zbirka harmonik, plošč, nagrad, fotografij, originalnega pohištva iz Slakove hiše in drugega materiala iz njegovega življenja. Kustosinja, njegova sestrična Anica, je povedala marsikatero zanimivost iz življenja velikega glasbenika, ogledali smo si tudi nekaj odlomkov iz intervjujev s Slakom in z njegovimi prijatelji. Nekaj naših članov in članic ter še en obiskovalec iz druge skupine se je opogumilo na oder in v "Slakovem studiu" so bili posneti med petjem njegovega Čebelarja. 

Še pod "muzejskimi" vtisi smo se odpeljali do izletniške turistične kmetije Možina v Dragi pri Šentrupertu, kjer se lahko pohvalijo s ponudbo postrvi iz lastne ribogojnice. Za nas so pripravili okusen ričet, v vročem dnevu se je prilegla tudi hladna pijača. 

V Šentrupertu se nam je pridružila vodnica, etnologinja Špela. Z njo smo si najprej ogledali baročno romarsko cerkev sv. Frančiška Ksaverja na Veseli Gori, ki je bila leta 1735 zgrajena na mestu razpadajoče cerkve sv. Marjete. Cerkev je zasnovana v osmerokotnem tlorisu osrednjega dela, ima štiri bogato poslikane kupole. Za potrebe romarjev in duhovnikov so leta 1768 nedaleč stran zgradili romarsko hišo, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja v lasti plemiške družine Barbo. Sedaj jo obnavljajo, v njej med drugim načrtujejo vinsko klet, veliko dvorano in zbirko starega kmečkega orodja.

V Šentrupertu stoji gotska cerkev sv. Ruperta iz druge polovice 15. stoletja. O njenem nastanku in razvoju ni zadovoljivih podatkov. V prvi cerkvi, ki jo je domnevno že v 11. stoletju sezidala kneginja Ema, je leta 1163 oglejski patriarh Ulrik II. Trebanjski sklical kapiteljsko posvetovanje, saj je bila sedež takrat ene največjih župnij na Slovenskem. Stavbo sestavljajo 60-metrski zvonik, svetišče in ladja. Zvonik je v tlorisni zasnovi kvadrat, ki v tretjem nadstropju preide v osmerokotnik, z mogočno stožčasto streho, okrašeno z manjšimi stolpiči. Posebnost v njej je ohranjena t. i. božja hišica za shranjevanje hostij, saj naj bi bila poleg te le še ena v Sloveniji. 

Naša naslednja postaja je bila osrednji del ekskurzije, to je dežela kozolcev. Razstava, ki je prvi muzej kozolcev na prostem na svetu, je bila odprta leta 2013. Na urejenih površinah je na ogled 17 kozolcev in dve sušilni napravi. Veliko eksponatov izvira prav iz Mirnske doline, ob vsakem stoji tabla s podatki o tipu, lastništvu, času nastanka, tesarskem mojstru, prejšnji lokaciji in merah. Izvedeli smo vse o zgradbi kozolcev v Sloveniji, znani so namreč po trije tipi enojnega in dvojnega kozolca oziroma "toplerja". Vodnica je opisala tudi njihovo uporabo, ki nam obiskovalcev iz vasi seveda ni neznana. Velik občudovalec kozolcev je bil arhitekt Niko Kralj. Med terenskim delom jih je dokumentiral in proučeval za doktorsko disertacijo, ki pa mu je žal ni uspelo dokončati. Zapustil je obsežno dokumentarno gradivo, ki ga hranijo v novomeškem muzeju. 

V nadaljevanju smo se odpeljali na najvišji vrh v občini Šentrupert - Nebesa (602 m), od koder seže "nebeški" razgled na Mirnsko dolino, vidijo pa se tudi vrhovi južne Slovenije, med drugim Gorjanci s Trdinovim vrhom, naš sv. Ahac in celo Snežnik. 

Okusno pozno kosilo smo si privoščili v najstarejši gostilni v Šentrupertu - pri Jakliču. Pred odhodom domov smo se ustavili še pri pletarju Antonu Zakrajšku v bližnjih Migolicah, ki se s to obrtjo ukvarja že od otroštva. V ponudbi je imel različne košare, koše, "procke", opletene steklenice, kupili smo lahko tudi med. 

Domov smo je pripeljali natovorjeni z dobrotami in spet obogateni z novimi vtisi. 

Nekaj več bo v naslednji številki Troble.